»Ulično gledališče je umetnost, ki se je osvobodila zaprtih prostorov in šla med ljudi.«

»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«

»Ko sem iz enega sveta vstopil v drug svet, med druge ljudi – to me je osvobajalo. Temu se ne bi mogel odpovedati.«

»Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu.«

»V predstavi govorimo različne jezike in ljudi ne delimo na Slovence in Neslovence.«

»Z gledališčem se ukvarjamo za ljudi, ki hodijo na predstave - pa tudi za tiste, ki nikoli ne grejo v gledališče. Naša drža upora je bila tudi zanje.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Dostikrat se gledališče v javnem prostoru gleda kot nekaj, kar ni tako resno, zato se verjetno tudi ne jemlje tako resno. Pogosto so predstave zunaj, na ulici in trgih zabavne, komične, dostikrat lahko izpade, da ni veliko znanja za njimi in veščin, ampak da gre samo za lahkotno zabavo, obenem pa se na ulici zgodi marsikaj, tudi resne, družbenokritične predstave.«

»Več kot tisoč ljudi je prispevalo k rojstvu, razvoju, življenju in dejavnosti Šentjakobskega gledališča, ki v svoji stoletni poti ni zaznamovalo le Šentjakobskega okraja ali Ljubljane, temveč je žarelo še mnogo širše.«